V čem je lepota mobilnega telefona? V tem, da lahko kadar koli pokličem kogar koli. To pomeni, da mi ni treba biti doma, pri telefonu, po možnosti ob natančno določeni uri, da lahko pokličem, kogar koli pač želim. In da mora biti tudi tisti, ki ga želim poklicati, doma, pri telefonu, ob natančno določeni uri. Da se tako, po možnosti, sploh šele domeniva, kdaj in kje se bova dobila, da si bova v miru povedala, kar si pač imava povedati.
Ne, z mobilca lahko pokličem kadar koli in od koder koli. Če je človek, s katerim želim govoriti, zaseden, ga bom pač poklical kasneje. Ali pa bo on poklical mene. In ker mobilca nosiva s seboj, se nama ni treba dogovarjati, kdaj se bova klicala, da bova takrat oba pri telefonskih aparatih. Tudi se nama ni treba dogovarjati, kdaj se bova dobila, da se bova lahko v miru pogovorila: ker mobilca nosiva s seboj, se nama sploh ni treba dobivati, ampak se lahko vse zmeniva spotoma. Recimo, med tem ko se jaz sprehajam ob Ljubljanici, moj sogovornik pa na Rožniku pije kavico.
Tak način komunikacije je hitrejši, priročnejši pa tudi udobnejši, saj nam med pogovorom ni treba posedati po vrtu kakega kafiča, trpeti sogovornikovega postanega zadaha, prenašati hrupa pri sosednji mizi ali modrovati o tem, da se oblači in da bo popoldne verjetno deževalo. Z drugimi besedami, z njim se izognemo neljubim faktorjem, ki bi med neposrednim kontaktom utegnili moteče vplivati na odnos. Mobilni telefon nam ljudi potemtakem sicer (fizično) res ne približuje, nedvoumno pa skrbi za to, da se komunikacija ne zlomi in odnosi ne končajo.
Å e za kanček bolj udobna in zasebna je komunikacija po elektronski pošti. Resda morata pogovarjajoča se osebka sedeti za računalnikom, kar nekoliko spominja na fiksno telefonijo, vendar le takrat, ko pišeta vsak svoje sporočilo oziroma prebirata sporočila drugega. Z drugimi besedami, sporočila bereta in pišeta, kadar imata pač čas oziroma kadar želita.